Cerkev sv. Mihaela

Pilštanjska pražupnija, mati vseh cerkva na Kozjanskem, s tem pa tudi cerkev sv. Mihaela, je prvič omenjena leta 1167. Obsegala je naslednje sedanje župnije: Kozje, Pilštanj, Buče, Zagorje, Dobje, Podsreda, Bistrica ob Sotli, Polje ob Sotli, Podčetrtek, Olimje in Žusem. Pražupnija je prišla leta 1346 pod gornjegrajski samostanski patronat in leta 1463 pod advokaturo in patronat ljubljanske škofije. Sedaj spada pod celjsko škofijo. Sedež pražupnije se je 1802 prenesel v Kozje, kjer je bil ustanovljen dekanat.

Najstarejši del sedanje stavbe je pravokotna ladja. Od srednjeveške zasnove cerkve sv. Mihaela se je več ali manj ohranil le samostoječe zidani zvonik, ki ima še vse značilnosti, zaradi katerih ga stroka diktira v sredo 15. stoletja (1466). Na zunaj je to vidno v gotsko oblikovanih linah, v velikem s krogovičjem okrašenem dvojnem oknu ter v križnorebrastem oboku v zvonici. Jedro proti zahodu podaljšane ladje je še verjetno romansko. Na portalu je letnica 1796, kar potrjuje današnjo baročno podobo cerkve. V prvi polovici 18. stoletja so dozidali obe južni kapeli, med 1796 in 1812 je bila povišana in povečana ladja, dodali so prezbiterij z nadstropno zakristijo. Veliki oltar je iz leta 1857, prižnica in orgle iz leta 1800. Leta 1893 so cerkev ponovno obnovili. Ladja je dobila nov glavni in stranski portal, v desni kapeli so namestili nove klopi in zamenjali vrata. Mizarska dela je opravil domači mizar Belina. Cerkev je takrat poslikal slikar Tomaž Fantoni. Poslikava je še sedaj zelo kvalitetna.

Posebno lepa je podoba sv. Eme z gradovoma in trgom. Od stare opreme se je v cerkvi ohranilo le dvoje oltarjev, ki pa sta v novejši dobi spremenila svoje zavetnike oziroma patrone. Izjemno kvaliteten oltar sv. Katarine v desni stranski kapeli, ki izvira iz srede 18. stoletja, je danes posvečen škapulirski Materi božji, nekdanji oltar sv. Janeza Nepomuka iz leta 1736 v vzhodnem baročnem prizidku k tej kapeli, pa je sedaj posvečen sv. Emi. Oba oltarja sta ohranila svojo nekdanjo podobo. Na oltarju škapulirske Matere božje sta v nastavku ob straneh baročni plastiki sv. Barbare in sv. Apolonije, na oltarju sv. Eme pa sta figuri sv. Antona Puščavnika in sv. Florijana. Pri tem zadnjem oltarju je posebej zanimiva menza z grobom sv. Janeza Nepomuka, saj gre za izviren domač kamnoseški izdelek iz srede 19. stoletja, ki spominja na sočasne kamnite portale trških hiš. V cerkvi je od stare opreme še baročna prižnica, krstilni kamen iz leta 1786 in orgle. Iz 19. stoletja je tudi veliki oltar, posvečen sv. Mihaelu, kvalitetno rezbarsko delo iz 1857.

Zunanjost farne cerkve so nazadnje obnovili leta 1993, notranjost pa leta 2007. Cerkev je še sedaj obdana z obzidjem, ki je odprto proti trgu. Znotraj obzidja je bilo nekdaj pokopališče, sedaj pa je lepo urejena zelenica z lipami.