DOLINA GRUSKE in PUŠČAVNIKOVA JAMA

Ko se peljemo iz Kozjega proti Bučam, je ob glavni cesti na desni strani dolina GRUSKE. Že leta 1988 je bila vključena v inventar najpomembnejše naravne dediščine, danes pa je geomorfološka in hidrološka naravna vrednota, ki meri 17,5 hektarja. 

Izvir v steni je posledica ponikanja vode iz vodotoka na površju, ki teče nekoliko višje v smeri Kozje – Buče in ponika v požiralniku. Gruska je vzorčen primer kraškega sistema pretakanja vode na majhni površini, kar je toliko lažje predstaviti in razložiti predvsem mlajši populaciji.

Puščavnikova jama in izvirni rov potoka Gruska sta jami v pravem pomenu besede. Skupna dolžina Puščavnikove jame je 22 m, višinska razlika pa znaša 2 metra. Domačini so jo tako poimenovali, ker je v obdobju med prvo svetovno vojno in po njej v tej jami živel puščavnik. Rov Gruska ima aktivni vodni tok in je dolga 26 m.

V dolini oz. na dnu “jame” je bogat rastlinski in živalski svet od potočnega raka (), kačjih pastirjev (Odonata), mladoletnic (Trichoptera), vrbnic (Plecoptera), netopirjev (Chiroptera) do vodne mete (Mentha aquatica), močvirske spominčice (Myosotis scorpioides), močvirske preslice (Equisetum palustre), v podrasti pa še trpežno srebrenko (Lunaria rediviva) in nekatere vrste teloha.

Gruska jama leži v osrčju zavarovanega območja Kozjanskega regijskega parka in predstavlja eno najstarejših dokumentiranih in ovrednotenih naravnih vrednot znotraj zavarovanega območja.

Dolina Gruske, ki z legendami in zgodbami že stoletja živi v duhu domačinov, sodi med redka tovrstna območja v vzhodni Sloveniji. Skozi Grusko nas popelje urejena pot z opisi rastlinskega in živalskega sveta.

O nastanku jame pripoveduje zgodba, kako je pred davnim časom tukaj bila lepa, cvetoča dolina in po njej se je razprostiral lep trg, katerega so imenovali »Grozka«. Prebivalci so bili jako bogati, vedno so imeli veselice, če je bil post ali advent, to jim je bilo vseeno. Ko so baš nekoč na veliki petek ves dan in dolgo v noč pili, plesali in razsajali, pride mednje starček in jih opomni, da naj se spomnijo svetosti dneva. Ali bilo je zaman! Ljudje so se starcu posmehovali in se niso dali motiti pri svojem prešernem rajanju, nakar se strese drob zemlje in ves trg se pogrezne – vas, cerkev v vasi, vse se je pograznilo globoko v zemljo. Vse, kar je bilo živega v tem kraju, je v istem hipu okamenelo. Le križ na zvoniku je molel iz zemlje in še veliko pozneje so kmetje, ki so tamkaj kosili travo, s koso kdaj pa kdaj zadeli obenj…

Znan pa je zadnji prebivalec te jame. To je bil samotar Valentin Podstenšek, znan tudi kot Eremit Valentin, ki si je leta 1936 izbral ta prostor za svoje prebivališče, kjer je v samoti premišljeval o svojem lahkotnem življenju. Jama mu je dajala navdih za pesnjenje, po čemer je tudi bil znan. Ljudem je ostal v spominu kot gruskojamski puščavnik in posebnež.