Muzejska učilnica "Šola moje mame"

V samem središču kraja, v starodavnem trgu Kozje, je kozjanski rojak Marjan Marinšek uredil muzejsko učilnico iz časov Kraljevine Jugoslavije. V zgodovinski stavbi, v kateri sta danes še župnišče in banka, leta 1805 pa je začela delovati tu prva javna šola na Kozjanskem, so razstavljena tudi originalna šolska vrata stare šole, ki je v Kozjem delovala od leta 1882 do 1966 ter kompleten razred z lesenimi klopmi in šolsko tablo. Prav tako je razstavljen pregled slovenskih prvih čitank iz 19. in 20. stoletja, kamnite tablice s kamenčkom, raznovrstne lesene peresnice, stare šolske torbice, stoječe in namizno računalo, globus, spužva, šestilo in trikotnik, šolski črnilnik in črnilniki za v klop, peresniki in peresa, prve računice, slike za nazorni pouk, šolski križ in slika državnega vladarja ter zidni šolski zvonec.

Vrnimo se za trenutek nazaj v leto 1930. Šola v Kozjem, najprijaznejša stavba v trgu, vidna z vseh strani in od daleč prepoznavna, je dajala trgu tipično podobo. Imela je štiri razrede in stanovanje za šolsko služkinjo. Vsi, ki so nekoč prestopili prag te šole, ne bodo nikoli pozabili težkih hrastovih vrat, ki jih je bilo potrebno močno odriniti, da si vstopil v vežo. Od tam so vse poti vodile v vežo in po stopnišču navzgor, v druga dva razreda ter upraviteljevo pisarno. Razred je imel tri, štiri ali pet oken, tako, da je svetloba prihajala z leve strani. Na severni strani zgradbe je bilo zaradi simetrije eno okno slepo, ki je bilo še posebej zanimivo. Klopi so bile lesene, zelene barve, sedežni del, ki je držal klopi, pa je bil rjav. Na levi strani so sedele praviloma deklice, na desni pa dečki. Prostora je bilo za tri šolarje, a če je bilo potrebno, so v njih sedeli tudi štirje.  Na zgornji strani klopi je bil žleb za odlaganje svinčnika ali peresnika ter po tri luknje za črnilnike. Na klopi so bile šolske torbice in cekarji, v katerih sta bila navadno prva čitanka in računica, lepopisni zvezek, kamnita tablica, lesena puščica ter vsaj eno jabolko in kos kruha.

V desnem kotu je stala visoka glinasta peč s črnimi vratci, na sredini pa kateder ter za njim šolska tabla v obliki črke A. Na steni zadaj je visel šolski križ. Na levi strani table je stal trinožni umivalnik, v katerem so si učitelji, po pisanju s kredo, umivali roke. Brisača je visela ob tabli. V umivalniku so smeli učenci spirati spužvo, za brisanje table in so jo odlagali na poličko, kjer so bile tudio krede. V kotu na desni je stala omara z enojnimi vrati, v kateri je bila šolska knjižnica z nekaj desetimi knjigami, zavitimi v moder pak papir. Na omari so stali: globus, šolsko črnilo in pozicijsko računalo. Geometrijske like in barvne krede so učitelji prinašali s seboj. Stene so bile do višine enega metra in pol, prebarvane z zeleno oljnato barvo, naprej pa je bil apneni belež. Na stenah so visele table z abecedo, slikami živali, nazorni prikaz pračloveka od kamene dobe do železne, ter Vidovdanska proslava. Pod stropom je tekla tanka zelena črta, ki je optično zniževala višino razreda. In na sredini stropa je bila luč v obliki krožnika z eno žarnico. Vsak človek se raznežni, ko stopi v svoj prvi razred!¨ (Vir: Zloženka “Šola moje mame” – muzejska učilnica)

Vstopnina 2 € na osebo.